Kaj so stabilni kovanci in kako delujejo?

Stabilni kovanec (ang. "stablecoin") je kriptovaluta, ki je vezana na ceno neke tradicionalne valute, kot npr. ameriški dolar, evro, japonski jen itd.

Velika večina stabilnih kovancev je takih, ki sledijo ceni ameriškega dolarja. Se pa zadnje čase uveljavljajo tudi druge valute, predvsem naš evro.

Stabilni kovanci ponavadi nimajo lastnega blockchaina, ampak delujejo kot žetoni (ang. "token") na nekem obstoječem blockchainu. V tem članku se bomo osredotočili na stabilne kovance na Ethereum blockchainu.

Stabilne kovance lahko v splošnem razdelimo v dve kategoriji:

• Centralizirani stabilni kovanci
• Decentralizirane stabilni kovanci

Centralizirani stabilni kovanci

Centralizirani stabilni kovanci so tisti, za katerimi stoji neko uradno registrirano podjetje in jamči za njih.

To podjetje ima bančni račun, na katerem mora biti vsaj tolikšna količina evrov ali dolarjev, kot je v obtoku stabilnih kovancev tega podjetja.

To podjetje mora komur koli omogočiti, da svoje stabilne kovance pretvori v dejanske dolarje, ki mu jih to podjetje nato pošlje na bančni račun. Možen pa je tudi obratni postopek, da nakažeš denar na bančni račun podjetja, in to ti pošlje enako količino stabilnega kovanca v tvojo Ethereum denarnico.

Primeri takih podjetij so Coinbase, ki izdaja stabilni kovanec USDC; kripto borza Binance, ki izdaja stabilni kovanec BUSD; ter kripto borza Gemini (v lasti znanih dvojčkov Winklevoss), ki ima stabilni kovanec GUSD.

Najbolj znan primer stabilnega kovanca je USDT (Tether), vendar pa je njihov odvetnik pred kratkim priznal, da je USDT le 74% zavarovan s sredstvi na bančnem računu, zato uporabo tega stabilnega kovanca močno odsvetujemo.

Kot že izhaja iz imena vseh teh omenjenih kovancev, imajo vrednost vezano na 1 ameriški dolar (USD).

Kaj pa če želimo uporabljati kakšno drugo valuto, na primer naš evro?

V zadnjem času se vedno bolj uveljavlja tudi stabilni kovanec, vezan na evro, imenovan EURS, ki ga izdaja podjetje Stasis.

Obstajajo pa tudi stablecoini za ostale valute, na primer kanadski dolar (TCAD), avstralski dolar (TAUD) in britanski funt (TGBP). Vse te tri stabilne kovance izdaja podjetje imenovano TrustToken (zato imajo predpono "T").

Zamrznitev premoženja

Kot že omenjeno, so vsi ti zgoraj našteti kovanci centralizirani, saj jih upravlja neko podjetje, ali pa konzorcij podjetij.

Čeprav so vsi ti kovanci v obliki pametnih pogodb (programov) na blockchainu ter sledijo standardu ERC-20, vsebujejo določene funkcionalnosti, ki njihovim upravljalcem omogočajo zamrznitve premoženja.

Do sedaj smo bili že priča nekaj primerom, ko je podjetje, ki upravlja stabilni kovanec dobilo navodilo s strani države (policije ali finančnega regulatorja), da zamrzne sredstva določenega kripto računa (domneva se, da so ti računi bili povezani z nečednimi posli).

Vendar pa tovrstna centralizacija prinaša tudi določena resna tveganja, na primer: kaj če nekdo pridobi nepooblaščen dostop do privatnih ključev upravljalca nekega stabilnega kovanca? To bi lahko imelo katastrofalne posledice za ta stabilni kovanec.

Zato so se že pred leti pojavila prizadevanja za vzpostavitev t.i. decentraliziranih stabilnih kovancev.

Decentralizirani stabilni kovanci

Za decentralizirani stabilnimi kovanci ne stoji nobeno podjetje ali centralizirana ustanova/organizacija.

Namesto tega decentraliziran stabilni kovanec živi svoje življenje v obliki neodvisnega programa ("pametne pogodbe"), naloženega na blockchain, kjer ga nihče ne more odstraniti ali ustaviti.

Če za njim ne stoji nobeno podjetje, kako potem tak kovanec ohranja vrednost, npr. 1 dolar?

Kot smo rekli, je pri centraliziranih stabilnih kovancih njihova vrednost zavarovana z dolarji (ali pa evri) na bančnem računu.

Pri decentraliziranih stabilnih kovancih pa zadaj ni nobenega bančnega računa, ampak je namesto tega zavarovanje v obliki neke določene kriptovalute (npr. ethra).

Najbolj znan primer decentraliziranega stabilnega kovanca je DAI.

DAI je vezan na ceno 1 USD, vendar pa za njim ni bančnega računa z dejanskimi dolarji. Namesto tega je zavarovan z ethri (ETH).

Kako je lahko DAI zavarovan z ETH, če pa se vrednost ethra napram dolarju redno spreminja?

Rešitev je v malce kompleksnejšem, pa vendar zelo inovativnem sistemu kolateralizacije (oz. zavarovanja).

Kot prvo, nove DAI tokene lahko ustvari kdor koli. Pogoj je le, da kot zavarovanje (ang. collateral) vloži določeno količino ethra.

Primer:

Če želimo ustvariti 1000 novih DAI tokenov, potem mora zadaj biti za vsaj 1000 USD vrednosti ethra (100% kolateralizacija).

Ker pa vrednost ethra napram dolarju stalno niha, je dejanska zahteva za kolateralizacijo precej višja, vsaj 150%. To pomeni, da če želimo ustvariti 1000 novih DAI kovancev, jih moramo zavarovati z ethrom v vrednosti vsaj 1500 USD (150% kolateralizacija).

Ti ethri se zaklenejo v DAI sistem, in tam ostanejo, dokler v sistem ne vrnemo nazaj 1000 DAI tokenov.

Stvar je zelo podobna recimo bančnemu posojilu. Če želimo dobiti na banki kredit, moramo zanj ponuditi neko zavarovanje.

V primeru DAI-a to zavarovanje (v obliki ETH) pošljemo v pametno pogodbo, ta pa nam v zameno pošlje na novo ustvarjen DAI.

Ko DAI enkrat kasneje vrnemo v pametno pogodbo, sem tam "uniči" oz. izbriše (t.i. "burn"), nazaj pa dobimo ethre, ki smo jih zastavili kot zavarovanje.

Kaj pa če vmes vrednost ETH napram dolarju močno pade?

V kolikor vrednost ethra tako močno pade, da je naš nivo kolateralizacije pod 130% (pa še vedno nad 100%), se sproži mehanizem t.i. likvidacije našega zastavljenega ethra.

To pomeni, da se ether, ki ga imamo zastavljen, avtomatično proda v DAI. Ta DAI pa je nato izbrisan - tako, kot bi bil, če bi ga mi sami vrnili. Razlika je le ta, da smo v tem primeru svoje zastavljene ethre izgubili (nimamo pa več dolga do sistema).

Komu pa se ta ether proda pri postopku likvidacije?

Obstajajo ljudje, ki spremljajo večje padce v ceni ethra in takrat takoj reagirajo ter sprožijo likvidacije zavarovanja, ki je padlo pod mejo 130%.

Ti ljudje imajo ponavadi že kar avtomatizirane bote, ki vseskozi spremljajo ceno ethra ter nivoje kolateralizacije, da lahko kar čimprej reagirajo in opravijo likvidacijo.

Njihov cilj je, da dobijo ether čim hitreje, že ko je le malce pod mejo 130%, zato, da je njihov profit čim večji. Profit je seveda razlika med mejo 100% in mejo, kjer opravijo likvidacijo. Če likvidacijo opravijo pri meji 125%, so zaslužili 25% donosa.

To je zelo poenostavljena razlaga mehanizma, po katerem deluje DAI. V resnici je stvar malce kompleksnejša, saj likvidatorji dobijo neko likvidacijsko provizijo, ki je lahko tudi nižja od te razlike med mejo opravljene likvidacije ter mejo 100% kolateralizacije.

Primer: če je bila likvidacija narejena na meji 125% kolateralizacije, likvidacijska provizija pa je 15%, potem bo likvidator dobil le teh 15%, ostalih 10% pa gre nazaj k tistemu, ki je zavarovanje zastavil.

Novi eksperimenti na področju stabilnih kovancev

Do sedaj smo spoznali centralizirane stabilne kovance (zavarovane z denarjem na bančnem računu), ter decentralizirane, ki temeljijo na zastavljenem zavarovanju v neki kriptovaluti.

Obstaja pa še neka druga vrsta eksperimentalnih decentraliziranih stabilnih kovancev, ki za seboj nimajo nobenega zavarovanja.

Namesto tega poskuša ta vrsta kovancev držati vrednost vezano na, recimo, 1 dolar tako, da ima "elastično" količino kovancev.

Kako to deluje?

V kolikor je cena takega stabilnega kovanca nad 1 USD, se ustvarijo novi kovanci, saj se želi s povečanjem ponudbe ceno na trgu spustiti dol, proti vrednosti 1 USD.

V kolikor pa je trenutna cena pod 1 dolarjem, pa se količino kovancev zmanjša, zato da bi manjko ponudbe spodbudil premik cene gor proti 1 USD.

Stvar deluje tako, da v kolikor imaš trenutno na računu 100 enot tega kovanca, in je cena kovanca višja kot 1 USD, se ti ustvarijo novi kovanci in jih imaš nato, recimo, 125. V kolikor pa je cena nižja kot 1 USD, pa se ti količina kovancev v denarnici avtomatično zmanjša, in jih imaš npr. samo še 80.

Tovrstni eksperimenti že potekajo (npr. Ampleforth), vendar se zaenkrat še niso dokazali kot ustrezni, pa tudi nič ne kaže da se bodo, saj so preveč ne-intuitivni za razumeti. Le kdo bi želel, da se mu količina kovancev v denarnici vseskozi spreminja sama od sebe?

Veliko boljša izbira za stabilne kovance so bodisi centralizirani stabilni kovanci (npr. USDC), bodisi decentralizirani z zastavljenim zavarovanjem (npr. DAI).

Zaključek

Stabilni kovanci so prinesli revolucijo v svet kriptovalut, saj pred tem mnogo borz svojim uporabnikom ni moglo ponuditi možnosti hitrega prenosa sredstev v fiat valuto (kar pride prav predvsem takrat, ko cene kriptovalut padajo).

Zdaj, ko stabilne kovance imamo in je trgovanje z njimi zelo likvidno, jih vedno več ljudi iz kripto sveta začenja uporabljati kot vsaj delni nadomestek bančnega računa.

Zakaj bi imel ves denar na banki, če pa imaš lahko vsaj del v stabilnih kovancih, ki jih nato lahko posojaš preko katere od posojilnih DeFi platform, kot so Aave ali Compound (več o tem v tem članku). Tam dandanes lahko zaslužiš višje obresti, kot jih dandanes ponuja katera koli tradicionalna banka.